Prva, ki mi je povedala, da ima vsaka reka svojo pesem, je bila Sava. Ena redkih, ki sem jo videla z odprtimi očmi: kot čudovito žensko, malce nad gladino reke. Tekla je proti meni, z razpuščenimi dolgimi lasmi, ki so prosto vihrali v vetru, in s turkiznim šalom okrog vratu. Pela je, z razprtimi rokami in takim občutkom prostrane svobode, da mi je zastalo srce.
Ko sva se spogledali, se je dotaknila svojega grla.
»Poišči svojo pesem,« sem zaslišala.
Iskati sem jo začela z njeno pomočjo. Zaradi nje pa sem spoznala, da ima vsaka reka svojo pesem.
Obstaja več raziskav s področja akustične ekologije rek, s katerimi želijo znanstveniki razumeti »pesem reke«. V vodo spustijo hidrofone in snemajo zvočno krajino reke. Ta je kombinacija različnih ritmov toka, trkov kamenčkov, ki jih premika voda, mehurčkov zraka, zvokov vodnih žuželk in rib ter zvokov ptic, ki se prenašajo v vodo. Pravi rečni orkester, ki divje igra v popolnem redu narave.
Ugotovili so, da ima vsaka reka svoj akustični podpis. Ti zvoki se spreminjajo glede na širino, hitrost toka in oddaljenost od brega. Vsak habitat, brzice, tolmuni ima torej drugačen zvok. Raziskovalci pravijo, da je to podobno glasbenemu akordu ekosistema. Si predstavljate, reka kot živi inštrument?
Sprašujem se, kako reka s svojo pesmijo vpliva na okolje. Za živali vsekakor služi kot zvočni zemljevid, kot informacija o hrani, drugih ribah in primernih habitatih. V raziskavah tega nisem zasledila, a se sprašujem, kako vpliva na rastje ob sebi, na drevesa. Na druge živali. Na ljudi.
Je njena pesem informacija tudi za nas? Bi se ob sedenju v naročju reke in poslušanju njene pesmi lahko poravnali v frekvenco svoje pesmi, uglašene z ritmom sveta? Želim si, da bi moja ušesa postala tako prefinjena, da bi ujela to pesem.
»Če želiš vedeti, ali je reka zdrava, jo poslušaj,« pravijo nekateri raziskovalci. »Voda vedno pove resnico.«
Seveda so raziskave šle tudi v smer preučevanja zajezenih rek in rek v reguliranih strugah. Tam jih namesto živahnega zvoka pričaka monotono šumenje, v katerem odzvanja industrijski hrup.
Pesem reke zamre.
Akustični ekolog Bernie Krause pravi, da ima zdrav ekosistem bogato zvočno strukturo. Ko se poškoduje, najprej izgine njegova glasba.
Tišina.
»Nekaj je narobe s tabo. Vem, ker ne brbotaš,« mi je nekoč rekla draga prijateljica.
Ko utihnemo, tok življenja zastane. Naj nam grlo zaveže strah ali nas ohromi žalost – odsotnost zvoka je znak za preplah.
Reke so žile Zemlje in kot take ogledalo naše življenjske sile. Razlogov, zakaj smo jo zajezili ali zakaj je regulirana, je nešteto. Zaradi strahu, družbenih pričakovanj, občutka neustreznosti … vsak lahko doda svojega.
Dejstvo je, da je glas naše najbolj pristno orodje, naš najbolj občutljiv izraz. Ko delam z otroki ali odraslimi, me vedno presune, koliko treme, strahu in sramu imamo pred tem, da bi se prosto izrazili. Kaj šele, da bi peli! Medtem ko je to naš popolnoma naraven izraz, ki naj bi tekel kot prosto tekoča reka.
Tako kot reka s svojo pesmijo informira, bogati in pomirja okolje, tudi mi svetu preko glasu sporočamo o svojem počutju.
Ali ni lepo predstavljati si sveta kot veliko, kaotično, neusklajeno in hkrati popolno simfonijo?
Po tistem srečanju s Savo sem jo prepoznala kot veliko pevko, kot varuhinjo grlene čakre, resnice in pristnega izraza. Ni zaman, da je Sava modra hrbtenica naše dežele – tista, ki nas vabi, da se poravnamo v sebi in spregovorimo svojo resnico.
Kot narod imamo ogromno darov in lepote. Sava nam daje moč in pogum, da se izrazimo.
Ali Sava teče prosto?
Ne.
Tam, kjer njena pesem še neukročeno žubori – na področju srednje Save – ji grozi nova veriga jezov. Betonska veriga okoli njenega grla. Ki prekine tok življenja. Ki utiša pesem.
Za ceno česa?
In kaj se v resnici zgodi, ko reka utihne?
Utihnemo tudi mi.