Spet je tisti čas. Magični čas žabje pesmi. Ali, po mnenju moje kužike Brine, spet tisti nori čas, ko vsak večer stokrat letimo po cesti gor in dol.
Danes sije polna luna, zrak tako bogato trepeta od posebnega pričakovanja, gosta tišina mu postilja pot. Lepo je…Do trenutka, ko vame na polno posvetijo luči. Avto. Pivo ob ribniku je vendar tako zabavno. Še eden. Povožena žabica sredi makadamske ceste, pod polno luno. Poberem tistih par junakov izza zaščitne ograje in jih odnesem v jezero. In grem naprej. Luči, Brinka se vznemiri, obrnem se, štirikolesnik, na njem zadovoljna tričlanska družina. Zakaj bi hodil v tišini, v soju lune, ko pa se lahko pelješ…in spotoma povoziš še nekaj žabic. Pa saj vem, da to ni njihov namen.
Tako samo se počutim tam pod žarometom lune, norica s tremi krastačami v roki, čelko in psom, ki zavija z očmi. Zakaj nikomur ni mar, se sprašujem…Opozarjanja, table, nič. Življenje drvi svojo pot in žabe na cesti ga ne ustavijo. Hudo mi je, včasih se zdi brezupno, pa še vedno romam, vsak večer.
Ker je tako naravnan moj kompas.
Žabice se ravnajo po svojem, vsako leto se brezpogojno in nepreklicno vračajo v svojo mlako, v svoj bajer. Svet se jim manjša, mokrišče nam zasuvajo, cesta je bolj prometna…Žabice romajo. K svojem viru, da bi tam darovale nova semena za novo življenje. Nič jih ne ustavi, ne slabi obeti za prihodnost, niti težke okoliščine. Gredo, ker drugače ne morejo.
Takrat me prešine, kaj je moj vir? Neomajna vera v dobro, v magičnost sveta. Upanje, ki ne zamre. Zdaj vem, da romam z njimi. Z vedrom polnim žabjega petja ne rešujem samo njihovih življenj – svojega rešujem. Morda je moje početje videti noro ali brezupno, pa je ravno nasprotno. Skupaj z žabicami tudi jaz romam k svojem viru, da si osvežim dušo in se spomnim kaj je tisto kar je moje bistvo, moj vir. Moja mlaka. Upanje in vera v magičnost, pomežiknem luni. In ob ograji zagledam pupka, ki gleda vame. Magičnost, v trenutku. Svet, ki govori s tistimi, ki verjamejo v čudeže. S pupkom v roki čaram svet, ki verjame v dobro, ki nosi žabice z vedrom v bajer in nazaj prinaša polno vedro pravljic.
Zato romam v mlake, da se spomnim na pravljice in da te oživijo s pupki na mojih dlaneh. Da kljub temu, da življenje zaboli še vedno verjamem in iščem žabjo pesem – iskrice lepote, ki jih tkem v mrežo resničnosti v katero verjamem.
Če imate priložnost se pridružite kakšni skupini norih žabarjev in žabark, kar nekaj nas je. V rumenih jopičih, z lambarji in čelkami. Ter sijočimi očmi.