Špela Kaplja

Kje se rodijo reke in kako lahko preko stika z reko uresničimo svoj zvezni potencial

So reke res voda iz vesolja, polna zvezdnega prahu? 

Zvezdne svečenice jo v velikih vrčih, skupaj s svojo pesmijo, izlivajo v naročje Zemlje. Zemlja jo vzame v svoje globoko naročje, to zvezdno vodo in jo oplemeniti s svojimi minerali ter pesmijo svojih korenin. In ta alkimistična zmes, ta ljubezenski napoj postane reka… Si,  lahko za hip to predstavljamo…Vodo, kot plod ljubezni med Nebom in Zemljo? Polno zveznega prahu in mineralov, uresničitvene moči Zemlje? 

Smisel ima, saj voda uresničuje življenje na Zemlji. 

Da je voda iz Vesolja, so mi dolgo nazaj, pokazale sanje. V njih sem se v majhnem, nenavadnem vodilu, peljala daleč gor. Ko je širjava okrog mene postala brezmejna, sem vedela, da sem v Vesolju. Ob tem zavedanju se je začela predstava - podobna severnemu siju, le v mnogo bolj intenzivnih barvah in večjem obsegu. Kaj tako lepega še nisem videla nikoli. “Tako se torej rodijo Reke!” sem vzkliknila in takrat se je predstava, žal, zaključila. Moje vozilo se je spustilo nazaj dol na Zemljo. 

Kasneje sem raziskovala, znanstveniki pišejo o tem, da voda prihaja iz Vesolja. Iz vesoljnih meglic, nebul. Davno davno nazaj naj bi prišla tudi v kometih, ki so trčili na Zemljo in se je voda iz njih uskladiščila globoko v Zemljino nedrje. Torej drži, voda prihaja iz Vesolja. 

Danes, na kulturni praznik, se pripravljam na otvoritev vodenja po razstavi Varuhinj rek. Zato razmišljam o pomenu rek in njihovem izvoru. 

Reke so mogočne dame, skozi stoletja čaščene kot boginje, ki prinašajo življenje in nenehno opajajo svet. Ob njih so se razvile stare civilizacije, nastajale vere, ob njih so rasla mesta, ob njih nastali epi, romani in izumi.  Reke s svojim tokom oblikujejo površje Zemlje in ustvarjajo raznolike pokrajine. Tako kot pokrajino, reke oblikujejo tudi nas, ki živimo ob njih, oblikujejo naše značaje in nam skladno s svojo kvaliteto, podarijo unikatne osebnostne sposobnosti.  

Če spoznamo svojo reko, spoznamo svoj zvezdni zapis, najvišji potencial naše duše, oplemeniten z ustvarjalno močjo zemlje, ki nam pokaže pot, kako se uresničiti. 

Vsaka reka ustvarja svoje pleme, ljudje, ki živimo ob njej smo oplemeniteni z njenim unikatnim zapisom. Sava recimo, reka, ki je po mojem zapisu iz knjige Kako se ljubi reka, velika pevka, tista, ki pokriva grleno čakro in nas izraz, je reka pesnikov, zagovornikov vseh šibkih, je tista, ki opozarja na krivico in s svojo pesmijo kliče življenje v obstoj. Sava je reka velikega pesnika, Franceta Prešerna, ki ga praznujemo danes. Prešeren je bil moški Save, pravnik in veliki poet, ki je napisal Krst ob Savici - pripadnik plemena reke Save. 

Jaz sem svoje poslanstvo našla s pomočjo stika z rekami. To je ozaveščanje o pomenu rek preko umetnosti. Umetnost pri ohranjanju narave igra veliko vlogo, tudi zato je projekt Varuhinje rek tako dragocen. Ljudi se dotakne na osebni, čustveni ravni in jih tako spodbudi k delovanju. Sama sem pisateljica in pripovedovalka zgodb. Vam lahko torej povem kratko zgodbo? 

Imam to srečo, da živim v neposredni bližini čudovitega močvirja. Dolgo preden sem res stopila v njegov blatni divji svet, sem se nekega dne sprehajala po robu gozda, tam na urejeni, varni strani. 

“Špela!” se je zaslišalo. Ozrem se, kličejo mene. Zavem se, da ne. “Špelaaa!” še enkrat. Tokrat se me klic dotakne nekje globlje, nekaj v meni se zave, da kljub temu, da verjetno mama kliče svojo hči, nekaj kliče tudi mene. “Špela!” je odmevalo tistega dne v meni in nisem se mogla otresti tega klica. Sledila sem mu in začela z bosimi nogami raziskovati ta pestri svet. Tako sem jo spoznala, divjo Rovščico, ki je še zadnja prosto tekoča reka v celinski Sloveniji. Ob njej sem prišla v stik s svojim zvezdnim prahom, se spomnila na mojo ljubezen do pripovedovanja pravljic. Raziskovala sem globlje, tako močvirje kot tudi umetnost pripovedovanja zgodb ter našla učiteljico, Ljobo Jenče. 

“Ampak veš, ti imaš govorno napako.” je rekla na eni od prvih vaj in meni se je zdelo, da to verjetno pomeni, da nikoli zares ne bom pripovedovalka.  

“R ne izgovoriš.” 

Ljoba je mojstrica besed, črk in zvoka. Povedala mi je, da črka R nosi bojevniško energijo. Mi pomagala z telesnimi vajami, položajem bojevnice, cepetanjem in še čem, da bi zarenčala. Tako se je začelo. Z vajami ni šlo najbolj gladko, zato sem za pomoč prosila še drugo Učiteljico, Rovščico. 

“Brez nog v blatu ne moreš segati do svoje zvezde.” je rekla in se krohotala. Brez akcije, brez dejanj, se nič ne zgodi. 

In se je začelo. Svoje znanje sem začela deliti, k njej voditi skupine malih divjakov. Ob njej in tudi zanjo sem napisala dve knjigi (Kako ozeleni Srce in Gozdna knjiga). Skupaj z mojo ekipo društva Terra Anima smo se začele z akcijami za pomoč žabicam, čistile smo gozd, opozarjale na nepravilnosti v delovanju ljudi in se pred sedmimi leti začele zavzemati za to, da se njen svet zavaruje. Organsko sem se naučila izgovoriti tisti R. 

Naše močvirje je od lanskega leta zavarovano v krajinski park Češeniško in Prevojske gmajne, jaz sem v okviru projekta Varuhinje rek postala Varuhinja Rovščice. Bojevnica, ki se je naučila reči R. Zdaj predem, renčim in pripovedujem zgodbe. Brez govorne napake. 

Živeti povezan s svojo reko, pomeni živeti prepojen z njeno močjo. To je največje darilo, ki sem ga dobila - uresničitev svojega potenciala in zavedanje, da Blatne Mlake z Rovščico niso moje, ampak sem jaz njihova. Da pripadam. Močno verjamem, da bi vsaka reka, potok, morala imeti svojo varuhinjo ali varuha. Ne samo zaradi njih, ker jim tako damo svoj glas. Tudi zaradi nas.  Biti Varuhinja zame pomeni ne le čuvati ampak častiti  svetost rek in voda. Oživljati starodavna svetišča in s tem vračati moč naravnemu svetu. Biti Varuhinja zame pomeni čast, da pripadam in služim koščku tega čudovitega sveta, ki me napaja z močjo da lahko dosegam nemogoče in sanjam na veliko.