Mostnica in praznični čas.
Za tale praznični čas sem napisala zgodbo, prejšnji teden smo z njo osrečili en cel kup otrok. Nisem je iskala, kot zvezdna ploha se je usula skozi mene, govori pa o tem, kako naj otroci prižgejo svoje zvezde znotraj, da bi Dobri mož lahko slišal njihove želje in našel pot do Zemlje. To nalogo namreč opravlja ozvezdje Velikega Voza, ki je izginilo iz neba.
“Kako naj prižgejo svoje zvezde?” se je v zgodbi spraševal rdečenosi Rudolf, kako, sem se spraševala jaz z svinčnikom med zobmi.
Kot utrinek je priletel odgovor: “Spomnijo naj se kaj imajo radi!”
Da jih vidite kako so naštevali, srčki zlati! Mamo, morje, nogomet, bratca, srno, šolo,… Ko so naštevali so se iskrice v njihovih očeh prižigale kot zvezde na nebu. Takšen bi lahko bil naš adventni čas, si mislim. Da bi na adventnem koledarju vsak dan odprli ena vratca srca, se spomnili ene nam ljube stvari. Tako bi dan za dnem bolj žarelo naše notranje nebo.
“Kaj imaš res rada?” je bilo vprašanje na klovnski delavnici, leta nazaj. Na delavnici meni taki ljubega bitja z rdečim nosom, ki pooseblja srčnost in deli ljubezen.
“Kaj imaš rada?” me je kasneje vprašala Mostnica, mala rečica, ki se izliva v Bohinjsko jezero in sem jo v svoji knjigi Kako se ljubi reka, poimenovala Čuvajka srca.
Danes Mostnica teče v meni, danes njene vode iz katerih se dvigajo slavospevi mehurčkov kot slatina tečejo po mojem telesu in žgečkajo moje srce, da bi se odprlo še bolj.
Dih je najkrajša pot do srca, most do ljubezni sveta.
Mostnica nas opominja naj v teh temnih, hladnih časih gradimo mostove – z malimi dejanji prijaznosti in ljubeznivosti. Do sebe, vseh drugih kosmatincev in celega sveta! Vdihnimo ljubezen, da nam noski, kot prijaznemu Rudolfu zažarijo rdeče, spomnimo se kaj imamo radi in nazdravimo svetu s polno čašo slatine ljubezni.
Ljubezensko pismo moji Mostnici si preberite v knjigi Kako se ljubi reka. Tudi ta je čudovito praznično darilo tebi, ki se želiš na novo in globlje spoznati preko čistega ogledala slovenskih rek.